Spise sta leta 1945 odkrila arabska brata, na pobočju gore Džabal al-Tarif, ki se vzpenja nad dolino Nila. Naletela sta na do pasu segajoč vrč, kjer je bilo v usnje zavitih trinajst knjig - kodeksov. Zajemajo 52 rokopisov v koptščini, od tega 40 do sedaj še neznanih del, šest duplikatov ter štiri znane negnostične spise in dva gnostična spisa iz Berlinskega kodeksa (Janezov apokrift in Modrost Jezusa Kristusa), ki so znani po svetu kot knjižica The Nag Hamadi. Med njimi je tudi več kot ducat povsem novih različic Kristusovega nauka, tudi Evangelij po Tomažu, Evangelij po Filipu, Evangelij resnice in številni drugi. Zadnji odkriti je Evangelji po Judi. Danes kodeks hranijo v koptskem muzeju v Kairu. Zahodnemu bralcu so dostopni v sodobnem angleškem prevodu z naslovom The Nag Hammadi Library in English.
Grškokoptski Tomažev evangelij je izrazito gnostičen. Verjetno je bil napisan v 1. st. po Kristusu. To je zbirka 114 Jezusovih loginov (rekov, prilik, pregovorov), osrednja tema sta gnoza in nebeško kraljestvo. Gre predvsem za nauk in ne govori o Jezusovem življenju, ne poroča o njegovem rojstvu, prihodu v Jeruzalem ali čudežih. Navaja pa rituale, molitve in himne.
Filipov evangelij, Eksegeza duše in Tridelni traktat so gnostični spisi, ki govorijo o nevestini sobi. Avtorstvo se pripisuje apostolu Filipu, čeprav je bil napisan verjetno šele v drugi polovici tretjega stoletja v Siriji.
V Eksegezi duše (napisani okrog leta 200 n.š.) je govora o padcu duše in ponovni vrnitvi k Očetu. Psiha (duša) nastopa kot alegorična ženska oseba. V uvodu beremo: "Modri ljudje v davnini so dali duši žensko ime. In res je duša ženska tudi po svoji naravi. In tudi maternico ima." (Nah Hammadi II, 127, 19-22). Duša je tu upodobljena kot devica, androgin (gr.: moško - ženski, dvospolen), angelski lik, ki živi pri svojem Očetu. S padcem v telo se oskruni, saj se razdaja na nepravi način. Razočarana in osramočena se z gorečo molitvijo obrne na nebeškega Očeta in ga prosi, naj jo ponovno vzame k sebi. Oče jo usliši in maternico duše obrne navznoter ter jo očisti zunanje nesnage. To dejanje je njen krst, drugo rojstvo. Ko se je očiščena duša znova rodila v Duhu, ji je Oče poslal njenega moža, ki je njen brat (prvorojenec). Ženin se spusti k nevesti, ker ženska sama ne more roditi otroka. To je "duhovna poroka", "androgina združitev", ko ženin in nevesta postaneta eno, vekomaj nerazdružljiva.

|