duhovna dediščina Katarov  
  
 
 
 
 

 
 
Pistis Sofija

V drugem stoletju je Valentinus napisal gnostični evangelij, ki predstavlja razlago misterija in je ostal nepoškodovan. Podobnost je zaslediti v Janezovem apokrifu iz zbirke Nag Hammadi, kjer Kristus razlaga skrivnost stvarjenja Janezu, Zebedejevemu sinu, in je napisan verjetno v drugem stoletju našega štetja.

V močni izrazni jasnosti se mit dotika vseh podrobnosti in zaprek, na katere naleti pri svojem osvobajanju duša. Opisana je pot osvoboditve duše v Kristusu. Od praizvornega Duha najbolj oddaljen eon "Sofija" se je znašel v posebnem položaju. Sofija pomeni modrost, je duša človeštva, ki je obstajala še pred nastankom čutnega sveta in materialnega telesa. Vsi, iz Očeta izhajajoči eoni, so imeli nalogo, da pustijo Očetovim žarkom, da prodirajo skoznje. Tako so se začeli zavedati sebe in obenem Očeta. Čim dlje so se oddaljevali od Duha, tem večje je bilo njihovo hrepenenje, da bi se mu odprli. Najbolj je bila od Očeta oddaljena Sofija, ki jo je prevevalo neizmerno hrepenenje. Sofija zato napravi odločujočo napako. Namesto da bi vztrajala v hrepenenju in čakala, da skoznjo prodre Duh, jo presvetli in v njej zavzame svojo podobo, poiskusi nepotrpežljivo in strastno, da ga od znotraj navzven priveže nase. Poiskusi tudi ustvarjati brez podpore Duha. To pa vodi v katastrofo.

V trenutku nepotrpežljivega stremljenja po spoznanju izgubi duša - Sofija - povezavo z Duhom in pade v globoko temo. Spozna strah, žalost, osuplost in neznanje. Sofija, skupnost svetlobnih isker, zaradi trplenja prične težiti k samospoznaju in osvoboditvi od omejenosti. Z uvidom spozna, da jo v ujetništvu drži samouveljavljanje, ki ga lahko uniči in nadomesti s ponovno povezavo z Duhom.

 

 

Pistis Sofija

Grškokoptski Tomažev evangelij je izrazito gnostičen. Verjetno je bil napisan v 1. st. po Kristusu. To je zbirka 114 Jezusovih loginov (rekov, prilik, pregovorov), osrednja tema sta gnoza in nebeško kraljestvo. Gre predvsem za nauk in ne govori o Jezusovem življenju, ne poroča o njegovem rojstvu, prihodu v Jeruzalem ali čudežih. Navaja pa rituale, molitve in himne.

Filipov evangelij, Eksegeza duše in Tridelni traktat so gnostični spisi, ki govorijo o nevestini sobi. Avtorstvo se pripisuje apostolu Filipu, čeprav je bil napisan verjetno šele v drugi polovici tretjega stoletja v Siriji.

V Eksegezi duše (napisani okrog leta 200 n.š.) je govora o padcu duše in ponovni vrnitvi k Očetu. Psiha (duša) nastopa kot alegorična ženska oseba. V uvodu beremo: "Modri ljudje v davnini so dali duši žensko ime. In res je duša ženska tudi po svoji naravi. In tudi maternico ima." (Nah Hammadi II, 127, 19-22). Duša je tu upodobljena kot devica, androgin (gr.: moško - ženski, dvospolen), angelski lik, ki živi pri svojem Očetu. S padcem v telo se oskruni, saj se razdaja na nepravi način. Razočarana in osramočena se z gorečo molitvijo obrne na nebeškega Očeta in ga prosi, naj jo ponovno vzame k sebi. Oče jo usliši in maternico duše obrne navznoter ter jo očisti zunanje nesnage. To dejanje je njen krst, drugo rojstvo. Ko se je očiščena duša znova rodila v Duhu, ji je Oče poslal njenega moža, ki je njen brat (prvorojenec). Ženin se spusti k nevesti, ker ženska sama ne more roditi otroka. To je "duhovna poroka", "androgina združitev", ko ženin in nevesta postaneta eno, vekomaj nerazdružljiva.

 

 

Aktualno:

Katari

RAZPRODANO!