duhovna dediščina Katarov  
  
 
 
 
 

 
 
Bogomili

Bogomili so trdili: "Prava Kristusova cerkev je človekovo srce."

Bogumil, ki je postal predstavnik bolgarskih bogomilov ali synekdemos, je verjetno živel od leta 913 do 963. Z javnim nastopom je pričel leta 935. Ime "bogomil" v bolgarskem jeziku ustreza grškemu Theopfilu - čist. Bil je močna osebnost; po njem je dobilo ime veliko gibanje bogomilov. Nevzdržne družbene razmere takratne Bolgarije so bile sprožilec religioznega preobrata, ki je že dolgo lebdel v "zraku".

Bogomili, "prijatelji boga", so se, vsaj kar zadeva popolne in verne, prehranjevali vegetarijansko in bili zelo miroljubni. Niso hoteli ubijati božjega, ki prebiva v vsem. Bili so prepričani, da je njihova naloga s pomočjo notranjega Kristusa privesti same sebe do svetlobe ter s svojim dobrim zgledom in ljubeznijo postopno osvoboditi zlo v svetu. Tako so želeli pripraviti "prihajajoče kraljevstvo Svetega duha". Verjeli so v ponovno utelešenje duše, ne pa v večno prekletstvo. Odklanjali so čaščenje fizičnega križa, vendar so verjeli v izpolnitev z notranjo svetlobo in s tem v zvezi z notranjim križem svetlobe, torej križanjem brez telesa.

Bogomili so odklanjali vsako obliko prisilne, zunanje religije. Poudarjali so svobodo človekovega mišljenja, zato sta bili cerkvena in državna inštitucija njihovo pravo nasprotje in so jih v 11.st. pričeli preganjati. Tik pred koncem bogomilstva na Balkanu, se je razširilo po vsej Evropi. Iz Bolgarije so odšli do zahodne Makedonije in Peloponeza; na vzhodu v Filadelfijo v današnji Turčiji, na zahodu pa v Dalmacijo in Bosno. Bežeči bogomili so odšli preko Albanije v Italijo, nato preko južne Francije v severno Evropo. Drugi so našli svojo novo domovino v Rusiji in Sibiriji. Njihovo učenje je imelo vpliv na katare, albižane, poleg tega pa tudi na Waldažane in s tem posredno v 13. do 14. st. na reformacijo.

Steček v Radimljah


 

 

 

Aktualno:

Katari

RAZPRODANO!